Vsako delovno mesto vsebuje določena tveganja. Nekatera so očitna, na primer nevarnost zdrsa, ureznin ali poškodb pri delu s stroji, druga pa manj vidna – dolgotrajno sedenje, stres, hrup, vibracije, slaba osvetlitev ali psihične obremenitve. Namen ocene tveganja je, da delodajalec ta tveganja pravočasno prepozna, oceni in zmanjša možnost poškodb ali bolezni zaposlenih.

Ocena tveganja je zakonsko določena obveznost delodajalca. Gre za sistematičen postopek, pri katerem organizacija preveri, kaj lahko pri delu povzroči škodo zaposlenim, kako velika je verjetnost za nastanek nevarnosti in katere ukrepe je potrebno sprejeti za zmanjšanje tveganj.

Postopek ocene tveganja običajno vključuje več korakov:

 

Ocena tveganja mora biti prilagojena dejanskemu delovnemu okolju. V gostinstvu so pogosta tveganja zdrsi na mokrih tleh, opekline, delo v vročini in stres zaradi hitrega tempa dela. V prevozništvu utrujenost, dolgotrajno sedenje, prometne nesreče in psihofizične obremenitve. V avtoservisni dejavnosti nevarnosti predstavljajo dvigovanje bremen, delo z orodji, kemikalije in hrup. Pri frizerjih pa dolgotrajno stanje, ponavljajoči gibi, obremenitve hrbtenice, stik s kemikalijami in alergijske reakcije.

Pomembno je, da ocena tveganja ni le formalni dokument, ampak praktično orodje za izboljšanje delovnih pogojev. Če je izvedena kakovostno, pomaga zmanjšati poškodbe pri delu, bolniške odsotnosti, stres in stroške podjetja. Hkrati izboljšuje počutje zaposlenih in povečuje varnost pri vsakodnevnem delu.

Oceno tveganja je potrebno redno posodabljati, predvsem kadar pride do sprememb delovnega procesa, uvedbe nove opreme, novih tehnologij ali organizacijskih sprememb. Prav tako jo je treba pregledati po poškodbah pri delu ali ob zaznanih novih tveganjih.

Dobra ocena tveganja je zato eden ključnih temeljev varnosti in zdravja pri delu ter pomemben del odgovornega upravljanja zaposlenih.