Zgodnje prepoznavanje obremenitve pri delu
 

Delovni dan se pogosto začne povsem običajno. Prva stranka nekoliko zamuja, telefon zazvoni ravno med opravilom, sodelavec potrebuje pomoč, dobava še ni prispela, ena naloga se zavleče in že se mudi z naslednjo. Ne da bi se tega zares zavedali, začnemo delati hitreje. Ramena se nekoliko dvignejo, čeljust se stisne, gibi postanejo hitrejši, potrpežljivosti je manj. Morda začutimo napetost v vratu ali križu, vendar temu ne namenimo posebne pozornosti. »Saj bo minilo,« si rečemo in nadaljujemo. Toda telo nam je morda že nekaj časa sporočalo, da se nekaj dogaja.

Človek se na dogajanje v svojem okolju namreč ne odziva samo z razumom. Čustva vplivajo na naše vedenje in odločitve, hkrati pa jih spremljajo tudi telesni oziroma fiziološki odzivi. To je bila ena od osrednjih misli že v mojih zgodnejših prispevkih o čustvovanju. Danes lahko to spoznanje še neposredneje prenesemo v delovno okolje: način, kako se pri delu počutimo, je povezan tudi s tem, kako delamo.

Pri delu smo izpostavljeni različnim vrstam obremenitev. Dolgotrajno stanje ali sedenje, ponavljajoči se gibi, neugodni položaji telesa, pogosto seganje ali ročno premeščanje bremen predstavljajo telesne zahteve dela. Toda naš delovni dan sestavljajo tudi roki, odgovornost, nepredvidljive situacije, zahtevne stranke, prekinitve, medosebni odnosi in potreba po nenehni zbranosti. V resničnem delovnem okolju telesne in psihične obremenitve zato ne obstajajo vsaka zase, ampak se pogosto prepletajo in vplivajo druga na drugo.

Prav zato je pomembno, da zgodnjih signalov ne spregledamo. Napetost v vratu in ramenih, občutek utrujenosti, nemir, razdražljivost ali slabša zbranost niso nujno zgolj nepomembne motnje, ki jih moramo odmisliti in nadaljevati delo. Posamezen takšen znak še ne pomeni, da je z nami ali z našim delom nekaj narobe, lahko pa je koristna informacija, zaradi katere se je vredno vprašati, kaj se z nami med delom dogaja in kaj bi lahko k temu prispevalo.

To je pomembno tudi zato, ker lahko ob večji obremenitvi začnemo spreminjati svoj način dela, ne da bi to posebej opazili. Začnemo hiteti, odložimo ali preskočimo odmor, dlje vztrajamo v neugodnem položaju, manj pozorno poslušamo sodelavca ali stranko in se hitreje odzovemo. Že v svojih starejših prispevkih sem opozarjala, da je prepoznavanje lastnega notranjega doživljanja pomemben prvi korak pri uravnavanju naših odzivov. Danes pa bi temu dodala še nekaj bistvenega: odgovornost za zdravje pri delu ne sme ostati samo na posamezniku.

Če se napetost, utrujenost, bolečina ali časovni pritisk pri delu ponavljajo, odgovor ne more biti samo nasvet zaposlenemu, naj bolje obvladuje stres, se bolj sprosti ali bolj pazi na svojo držo. Vprašati se moramo tudi, kaj lahko spremenimo pri samem delu. Ali lahko prilagodimo višino delovne površine, približamo pogosto uporabljene pripomočke, zmanjšamo nepotrebno seganje, drugače razporedimo naloge, omogočimo več spreminjanja položajev ali pravočasen odmor? Včasih lahko nekaj spremeni posameznik, drugič je potrebna prilagoditev delovnega mesta ali organizacije dela, pogosto pa najboljši rezultat prinese kombinacija obojega.

Takšen celovit pogled je tudi eno od izhodišč projekta ERGOWELL – Celovit program za zdravje, ergonomijo in dobro počutje zaposlenih v obrti in malem podjetništvu. V projektu povezujemo ergonomijo, varnost in zdravje pri delu ter telesno in psihično dobro počutje zaposlenih. Smisel preventive namreč ni v tem, da čakamo, dokler se ne pojavijo izrazite težave, temveč da dejavnike tveganja in zgodnje znake obremenitve prepoznamo dovolj zgodaj ter poiščemo izboljšave, ki so v konkretnem delovnem okolju tudi izvedljive.

Za začetek ni treba uvajati velikih sprememb. Med delom se lahko ob varnem trenutku za nekaj sekund ustavimo in preverimo, kaj nam sporoča telo, kaj nas v tistem trenutku najbolj obremenjuje in ali lahko nekaj naredimo drugače. Lahko spremenimo položaj, približamo predmet, prilagodimo višino delovne površine, sprostimo nepotrebno mišično napetost ali naredimo kratek aktivni odmor. Če pa opazimo, da se isti signal pojavlja vedno znova, je smiselno narediti še naslednji korak in se vprašati, kaj bi bilo treba spremeniti pri samem delu.

Včasih bo rešitev zelo preprosta. Drugič bomo ugotovili, da je potrebna drugačna organizacija dela, ergonomska prilagoditev ali širši pogovor o delovnih obremenitvah. Bistveno je, da ponavljajočega se signala ne sprejmemo kot nekaj, na kar se moramo preprosto navaditi.

Dobro počutje pri delu se namreč ne začne nujno z velikimi spremembami. Pogosto se začne precej prej – v trenutku, ko opazimo, kaj se z nami med delom dogaja, poskušamo razumeti, zakaj se to dogaja, in dovolj zgodaj ukrepamo.