Med avtomatskim odzivom in premišljeno odločitvijo je včasih le nekaj trenutkov
 

»Samo še to naredim, potem pa si vzamem čas.« Verjetno smo si kaj podobnega pri delu že velikokrat rekli. Stranka čaka, telefon zvoni, do konca delovnega dne je še veliko nalog in kar naenkrat začnemo delati hitreje. Namesto da bi si predmet približali, se še enkrat stegnemo.

Namesto da bi prilagodili delovni položaj, vztrajamo v neudobnem. Breme dvignemo nekoliko prehitro, sodelavcu odgovorimo bolj ostro, kot smo nameravali, ali nadaljujemo z delom, čeprav že čutimo, da nam zbranost popušča. Večinoma se za takšno ravnanje ne odločimo zavestno. Preprosto reagiramo.

Pred leti sem pisala o tem, kako lahko v čustveno intenzivnih situacijah naš odziv prehiti premišljeno presojo. Takrat sem pojav opisovala kot »čustveno ugrabitev«, pri kateri čustveni odziv začasno prevlada nad razumskim premislekom. članek 17 - čustvena ugrabitev Danes lahko to vprašanje prenesemo neposredno v delovno okolje in se vprašamo, kaj se z našim ravnanjem zgodi takrat, ko se običajnim delovnim zahtevam pridružijo še časovni pritisk, utrujenost, frustracija, bolečina ali zmanjšana zbranost.

Avtomatizirano ravnanje pri delu samo po sebi ni nekaj slabega. Nasprotno, izkušnje nam omogočajo, da številna opravila izvajamo tekoče in učinkovito. Izkušen frizer ne razmišlja o vsakem posameznem gibu s škarjami, voznik ne analizira vsakega premika volana, mehanik pa pri vsakem opravilu ne začenja od začetka. Težava lahko nastane, ko zaradi obremenitve začnemo spreminjati način dela, ne da bi se tega sploh zavedali. Gibi postanejo hitrejši ali bolj sunkoviti, ramena ostanejo dvignjena, pozornost se zoži predvsem na to, kako nalogo čim prej dokončati, manj časa pa namenimo prilagajanju položaja, preverjanju okolice ali komunikaciji.

Takšne situacije so v vsakdanjem delu zelo konkretne. Frizerka zaradi zamude naslednje stranke predolgo vztraja z dvignjenimi rokami, namesto da bi prilagodila višino stola. Gostinec v največji gneči sunkovito dvigne težjo posodo. Avtoserviser želi delo čim prej zaključiti in se še enkrat zvije v neugoden položaj, voznik pa po neprijetnem dogodku nadaljuje vožnjo, čeprav je še vedno močno vznemirjen. V vseh teh primerih se psihična in telesna obremenitev prepletata, njun vpliv pa se lahko pokaže tudi v načinu opravljanja dela.

Prav zato je koristno razvijati sposobnost, da takšen trenutek dovolj zgodaj prepoznamo. Ne gre za to, da bi se morali na ukaz umiriti ali da bi z nekaj globokimi vdihi reševali slabo organizirano delo. Gre za kratek premor, ki nam omogoči, da preverimo, kaj se z nami dogaja in kako bomo nadaljevali. V okviru projekta ERGOWELL lahko takšno ravnanje strnemo v štiri korake: ustavimo se, opazimo, preverimo in izberemo. Opazimo lahko napetost v telesu, utrujenost ali padec koncentracije, preverimo način izvajanja naloge in nato izberemo varnejši ter za telo manj obremenjujoč naslednji korak.

Včasih bo sprememba zelo majhna. Spustili bomo ramena, si približali pripomoček, prilagodili višino delovne površine, spremenili položaj telesa ali si vzeli kratek aktivni odmor. Pri dvigovanju bremena bomo uporabili pripomoček ali prosili za pomoč, v napetem pogovoru pa bomo nekaj trenutkov počakali, preden odgovorimo. Majhen premor tako ne pomeni prekinitve učinkovitega dela, temveč nam lahko pomaga preprečiti, da bi zaradi hitenja nadaljevali na način, ki po nepotrebnem povečuje obremenitev.

Ob tem pa je pomembno, da odgovornosti ne prenesemo samo na zaposlenega. Če ljudje vsak dan delajo pod tolikšnim časovnim pritiskom, da redno izpuščajo odmore, če zaradi neustrezne opreme ne morejo delati v ugodnejših položajih ali če organizacija dela od njih zahteva nenehno hitenje, težave ne moremo rešiti samo z boljšim samoobvladovanjem. Takrat moramo pogledati delovno mesto, opremo, razporeditev nalog, delovne postopke in organizacijo dela.

Prav v tem je pomembno sporočilo projekta ERGOWELL. Zdravo in varno delo ni samo rezultat tega, kako dobro posameznik obvladuje sebe, temveč nastaja v odnosu med človekom, delovnim mestom in načinom, kako je delo organizirano. Zato je morda koristno, da se naslednjič, ko se zalotimo pri misli »samo še to na hitro«, za nekaj trenutkov vprašamo, ali res moramo pohiteti ali pa lahko nalogo opravimo nekoliko drugače. Včasih je prav ta kratek premislek dovolj, da avtomatski odziv zamenjamo za varnejšo in za naše telo prijaznejšo odločitev.