Dobro je vedeti
Izgorelost: ko dolgotrajni stres preraste v izčrpanost
Izgorelost: ko dolgotrajni stres preraste v izčrpanost
Izgorelost je več kot običajna utrujenost. Gre za stanje telesne, čustvene in mentalne izčrpanosti, ki nastane kot posledica dolgotrajne izpostavljenosti stresu, preobremenjenosti in pomanjkanja možnosti za obnovo energije. Pogosto se razvija postopno, zato je posameznik dolgo ne prepozna.
Pri izgorelosti ne gre samo za to, da ima zaposleni veliko dela. Pomembni so tudi drugi dejavniki: občutek, da nima vpliva na delo, nejasna pričakovanja, pomanjkanje podpore, slabi odnosi, nepravično nagrajevanje, nenehni časovni pritiski, perfekcionizem, odgovornost za druge in občutek, da trud ni prepoznan.
V storitvenih dejavnostih je tveganje za izgorelost še posebej izrazito, ker zaposleni pogosto delajo z ljudmi. Gostinci morajo ostati prijazni tudi v času največje gneče. Frizerji morajo ves dan ohranjati stik s strankami in hkrati opravljati natančno ročno delo. Prevozniki se soočajo z odgovornostjo, izolacijo in dolgimi urami vožnje. Avtoserviserji pa z roki, tehnično zahtevnostjo dela, fizičnimi napori in odgovornostjo za varnost vozil.
Izgorelost se lahko kaže kot stalna utrujenost, zmanjšana motivacija, občutek praznine, razdražljivost, cinizem, težave s koncentracijo, slabše odločanje, pogostejše napake, odpor do dela, motnje spanja, bolečine v telesu in zmanjšana delovna učinkovitost. Na organizacijski ravni se lahko kaže v slabem vzdušju, konfliktih, absentizmu, fluktuaciji, napakah pri delu in zmanjšani produktivnosti.
Preprečevanje izgorelosti zahteva ukrepanje na ravni posameznika in organizacije. Posameznik mora prepoznati svoje meje, skrbeti za počitek, gibanje, zdravo prehrano, sproščanje in jasno razmejitev med delom in prostim časom. Delodajalec pa mora zagotoviti primerne delovne obremenitve, jasno razdelitev odgovornosti, ustrezen stil vodenja, pozitivno delovno vzdušje, podporo zaposlenim in kulturo, v kateri je dovoljeno pravočasno opozoriti na preobremenjenost.
Izgorelost ni znak šibkosti, temveč opozorilo, da so zahteve predolgo presegale razpoložljive vire moči. Zato je njeno preprečevanje pomemben del varnosti in zdravja pri delu.
Pri izgorelosti ne gre samo za to, da ima zaposleni veliko dela. Pomembni so tudi drugi dejavniki: občutek, da nima vpliva na delo, nejasna pričakovanja, pomanjkanje podpore, slabi odnosi, nepravično nagrajevanje, nenehni časovni pritiski, perfekcionizem, odgovornost za druge in občutek, da trud ni prepoznan.
V storitvenih dejavnostih je tveganje za izgorelost še posebej izrazito, ker zaposleni pogosto delajo z ljudmi. Gostinci morajo ostati prijazni tudi v času največje gneče. Frizerji morajo ves dan ohranjati stik s strankami in hkrati opravljati natančno ročno delo. Prevozniki se soočajo z odgovornostjo, izolacijo in dolgimi urami vožnje. Avtoserviserji pa z roki, tehnično zahtevnostjo dela, fizičnimi napori in odgovornostjo za varnost vozil.
Izgorelost se lahko kaže kot stalna utrujenost, zmanjšana motivacija, občutek praznine, razdražljivost, cinizem, težave s koncentracijo, slabše odločanje, pogostejše napake, odpor do dela, motnje spanja, bolečine v telesu in zmanjšana delovna učinkovitost. Na organizacijski ravni se lahko kaže v slabem vzdušju, konfliktih, absentizmu, fluktuaciji, napakah pri delu in zmanjšani produktivnosti.
Preprečevanje izgorelosti zahteva ukrepanje na ravni posameznika in organizacije. Posameznik mora prepoznati svoje meje, skrbeti za počitek, gibanje, zdravo prehrano, sproščanje in jasno razmejitev med delom in prostim časom. Delodajalec pa mora zagotoviti primerne delovne obremenitve, jasno razdelitev odgovornosti, ustrezen stil vodenja, pozitivno delovno vzdušje, podporo zaposlenim in kulturo, v kateri je dovoljeno pravočasno opozoriti na preobremenjenost.
Izgorelost ni znak šibkosti, temveč opozorilo, da so zahteve predolgo presegale razpoložljive vire moči. Zato je njeno preprečevanje pomemben del varnosti in zdravja pri delu.
