Poklic avtoserviserja je v javnosti pogosto povezan predvsem s tehničnim znanjem, popravilom vozil in uporabo sodobne diagnostične opreme. Manj vidna pa ostaja fizična zahtevnost tega dela, ki lahko dolgoročno resno vpliva na zdravje zaposlenih. Avtoserviserji vsakodnevno delajo v prisilnih položajih, dvigujejo težke avtomobilske dele in izvajajo ponavljajoče gibe, ki močno obremenjujejo hrbtenico, sklepe in mišice. Posledice se pogosto pokažejo šele po več letih dela, ko bolečine in poškodbe postanejo stalni spremljevalec poklica.

Delo v avtomehanični delavnici zahteva veliko fizičnega napora. Serviserji pogosto delajo pod dvignjenimi vozili, v sklonjenem položaju ali kleče na tleh. Takšni položaji telesa ustvarjajo velik pritisk na hrbtenico, predvsem na vratni in ledveni del. Če telo dlje časa ostaja v nenaravni drži, se mišice preobremenijo, sklepi obrabljajo, tveganje za kronične bolečine pa se bistveno poveča.

Posebno obremenitev predstavlja dvigovanje težkih avtomobilskih delov. Menjalniki, pnevmatike, akumulatorji in posamezni deli motorjev pogosto tehtajo več deset kilogramov. Če serviser pri dvigovanju uporablja nepravilno tehniko ali dela brez ustreznih pripomočkov, se poveča možnost poškodb hrbtenice in mišic. Še posebej nevarno je delo pod časovnim pritiskom, ko zaposleni zaradi hitrosti pogosto zanemarijo pravilne varnostne postopke.



Velik problem so tudi ponavljajoči se gibi. Serviserji vsakodnevno uporabljajo ročno orodje, privijajo vijake, razstavljajo dele in izvajajo natančne mehanske postopke. Dolgotrajno ponavljanje enakih gibov močno obremenjuje zapestja, komolce in ramena. Sčasoma lahko pride do vnetij kit, zmanjšane gibljivosti in kroničnih bolečin, ki vplivajo na delovno sposobnost posameznika.

Pomemben dejavnik tveganja je tudi organizacija delovnega prostora. Številne delavnice imajo omejen prostor, zato serviserji pogosto delajo v neudobnih in omejenih položajih. Slabo prilagojena delovna oprema, neustrezna višina dvigal ali nepravilno razporejeno orodje dodatno povečujejo telesne obremenitve. Če delovno okolje ni ergonomsko urejeno, se tveganje za poškodbe še poveča.

Posledice dolgotrajnih obremenitev niso le trenutna utrujenost ali občasne bolečine. Pri številnih avtoserviserjih se sčasoma razvijejo kronične bolezni mišično-skeletnega sistema. Med najpogostejšimi težavami so bolečine v križu, obraba sklepov, poškodbe ramen, težave z vratno hrbtenico ter sindrom karpalnega kanala. Takšne poškodbe pogosto vplivajo tudi na zasebno življenje, saj zmanjšujejo gibljivost in kakovost vsakodnevnega delovanja.

Poleg fizičnih obremenitev je prisoten tudi psihološki pritisk. Stranke pričakujejo hitro in kakovostno popravilo, delavnice pa pogosto delujejo pod časovnimi omejitvami. Zaradi hitenja se povečuje možnost napačnih gibov, utrujenosti in delovnih nesreč. Utrujen serviser hitreje izgubi koncentracijo, kar je še posebej nevarno pri delu z električnim orodjem, dvigali in težkimi deli vozil.

Pomembno vlogo pri zmanjševanju tveganj ima preventiva. Uporaba ergonomskih pripomočkov, kakovostna zaščitna oprema in ustrezno organizirano delovno okolje lahko bistveno zmanjšajo telesne obremenitve. Prav tako so pomembni redni odmori, raztezne vaje in usposabljanje zaposlenih o pravilnih tehnikah dvigovanja bremen. Veliko odgovornost imajo tudi delodajalci, saj lahko z vlaganjem v sodobno opremo in boljše pogoje dela dolgoročno zaščitijo zdravje zaposlenih.

Avtoserviserji so nepogrešljiv del prometnega sistema, saj skrbijo za tehnično brezhibnost vozil in varnost na cestah. Toda za njihovim delom se skriva tudi visoka telesna cena. Kronične bolečine, poškodbe sklepov in obraba hrbtenice niso naključje, ampak posledica dolgoletnih fizičnih obremenitev. Prav zato bi morala skrb za zdravje zaposlenih postati pomemben del sodobne servisne dejavnosti. Le zdrav in spočit delavec lahko dolgoročno opravlja delo varno, kakovostno in učinkovito.