Ob koncu delovnega dne nas boli vrat. Ramena so trda in napeta, v križu čutimo neprijetno zategovanje, utrujeni smo in nekoliko razdražljivi. Morda se težje zberemo ali pa komaj čakamo, da pridemo domov in imamo nekaj časa mir. Naslednje jutro je bolje in na včerajšnje težave skoraj pozabimo. Čez nekaj dni se zgodba ponovi. Ker lahko svoje delo še vedno opravljamo, znake pogosto sprejmemo kot nekaj običajnega. »Takšno je pač moje delo,« si rečemo in nadaljujemo.

Toda ali mora biti res tako?

Človekovo telo nam ves čas posreduje informacije. Nekatere opazimo takoj, druge šele takrat, ko postanejo dovolj izrazite, da jih ne moremo več prezreti. Pred leti sem v prispevku o tako imenovani čustveni slepoti pisala o ljudeh, ki zaznavajo telesne odzive, težje pa jih povežejo s svojim čustvenim doživljanjem. članek 16 - čustvena slepota Danes lahko to vprašanje zastavimo širše in ga prenesemo v delovno okolje: ali znamo dovolj zgodaj opaziti, kaj nam med delom sporočata telo in počutje?

Prvi znaki preobremenitve namreč niso vedno dramatični. Lahko gre za nekoliko napetejša ramena, utrujene noge, nelagodje v zapestju, občutek teže v križu ali potrebo, da vse pogosteje spreminjamo položaj. Drugič so signali manj telesni in bolj povezani z našim počutjem ter delovanjem. Postajamo nestrpni, težje ohranjamo pozornost, naredimo več drobnih napak, hitreje nas kaj zmoti ali pa ugotovimo, da smo začeli delati skoraj povsem avtomatsko. Posamezen takšen znak še ne pomeni nujno, da je nekaj narobe, toda kadar se ponavlja, ga je smiselno vzeti resno.

Pri različnih poklicih se lahko opozorilni znaki pokažejo različno. Frizerka lahko najprej zazna napetost v vratu in ramenih ali utrujenost rok. Gostinec težke noge, utrujen križ in padec koncentracije ob koncu izmene. Avtoserviser lahko opazi, da ga po določenem opravilu vedno znova boli isti del hrbta ali zapestje. Poklicni voznik pa lahko po daljšem sedenju zazna nelagodje v križu, togost, utrujenost ali zmanjšano zbranost. Če te znake obravnavamo samo kot neizogibni del poklica, lahko spregledamo pomembno priložnost za pravočasno spremembo.

Prav tu se pokaže pomen zgodnjega prepoznavanja obremenitve. Če opazimo, da nas pri določenem opravilu vedno začne boleti vrat, se lahko vprašamo, kako imamo postavljeno delovno opremo in koliko časa vztrajamo v istem položaju. Če so po več urah dela ramena vedno napeta, lahko preverimo višino delovne površine, položaj rok, doseg pripomočkov in možnosti za menjavanje položaja. Če ob največji delovni obremenitvi redno postajamo razdražljivi in nezbrani, pa se moramo vprašati tudi o tempu dela, odmorih, razporeditvi nalog in organizaciji dela.

V projektu ERGOWELL zato zgodnjih signalov ne razumemo kot dokaz, da je z zaposlenim nekaj narobe. Nasprotno, lahko jih razumemo kot informacijo o odnosu med človekom in njegovim delom. Telo nam lahko pove, da je določen položaj predolg, obremenitev previsoka ali okrevanje nezadostno. Počutje nam lahko pokaže, da se kopičijo časovni pritisk, utrujenost ali druge psihosocialne obremenitve. Pomembno je, da takšnih informacij ne prezremo, ampak jih uporabimo kot izhodišče za razmislek in ukrepanje.

Pri tem se moramo izogniti tudi drugi skrajnosti. Namen ni, da bi zaposleni ves delovni dan opazovali vsak občutek v telesu in se ob njem prestrašili. Bistveno je nekaj drugega: da poznamo svoje običajne odzive in opazimo ponavljajoče se vzorce. Če se ista težava pojavlja pri istem opravilu, ob istem delu dneva ali v podobnih okoliščinah, je vredno raziskati, kaj jo povzroča.

Včasih bo rešitev preprosta: približati pripomočke, prilagoditi višino stola ali delovne površine, zamenjati položaj, varneje prenesti breme ali narediti kratek aktivni odmor. V drugih primerih bo potrebna sprememba organizacije dela, razporeditve nalog, opreme ali delovnega procesa. Prav zato skrb za zdravje pri delu ni samo naloga zaposlenega. Delavec lahko signal prepozna, vendar mora delovno okolje omogočiti, da se na ta signal tudi ustrezno odzove.

Morda lahko zato že danes med delom nekajkrat preverimo, kako se počutimo. Ne potrebujemo posebnega vprašalnika ali dolge vaje. Dovolj je, da se vprašamo: Kaj se med delom pri meni ponavlja? Pri katerem opravilu se pojavi? Kaj bi lahko bilo drugače?

To so preprosta vprašanja, vendar so lahko začetek pomembne spremembe. Eden od ciljev projekta ERGOWELL je namreč prav v tem, da na bolečino in druge posledice ne čakamo, ampak dejavnike tveganja in zgodnje znake obremenitve prepoznamo pravočasno. Bolj zdravo delovno mesto se zato lahko začne z nečim zelo preprostim – s tem, da opazimo, česar smo se do zdaj že skoraj navadili.