Ob sedmih zjutraj mati odda otroka v vrtec, ob osmih začne z delom, popoldne prevzame skrb za bolnega starša, zvečer pa sama dobi vročino. Naslednje jutro ostane doma. Njen moški kolega medtem že več tednov dela z bolečino v križu in zdravnika obišče šele, ko bremena ne more več dvigniti. V statistiki sta oba bolniško odsotna, vendar njuni poti do odsotnosti razkrivata, zakaj razlike med ženskami in moškimi niso preprosta zgodba o tem, kdo je »bolj bolan«.

Tema je pomembna prav zdaj, ker se Slovenija stara, delovne sile primanjkuje, bolniška odsotnost pa vpliva na delovanje zdravstva, šolstva, industrije in storitev. NIJZ je za leto 2024 evidentiral skoraj 19,5 milijona dni nezmožnosti za delo. Delež bolniške odsotnosti je bil pri ženskah za 49 odstotkov višji kot pri moških; ženske so imele 244,3 primera odsotnosti na 100 zaposlenih, moški 114,8. Toda posamezna odsotnost moškega je trajala povprečno 14,6 dneva, ženske pa 10,3 dneva. Razlika torej ni enodimenzionalna: ženske odhajajo na bolniško pogosteje, moški pa praviloma za dlje časa. (Nijz)

Prvi del razlage je poklicna segregacija, torej neenakomerna razporeditev spolov med dejavnostmi in delovnimi mesti. Ženske so pogosteje zaposlene v zdravstvu, socialnem varstvu, vzgoji, trgovini in osebnih storitvah, kjer so v tesnem stiku z ljudmi, okužbami, čustveno zahtevnimi situacijami, dolgotrajnim stanjem in ponavljajočimi se gibi. Moški prevladujejo v gradbeništvu, transportu, proizvodnji in tehničnih poklicih, kjer so pogostejši težka fizična bremena, hrup, vibracije in nevarne poškodbe. Zato primerjava vseh žensk z vsemi moškimi združi zelo različne delovne izpostavljenosti. Spol je del razlage, ni pa nadomestilo za analizo poklica, delovnega mesta in razreda zaposlitve.

Drugi dejavnik je dvojna obremenjenost. Plačano delo se pri številnih ženskah nadaljuje z večjim deležem neplačanega gospodinjskega in skrbstvenega dela. Skrb za otroke, bolne ali starejše svojce ni bolezen, vendar zmanjšuje čas za spanje, okrevanje, gibanje in zdravstveno obravnavo. Del evidentirane odsotnosti je povezan tudi z nego družinskega člana, kar poveča pogostost primerov, ne da bi nujno pomenilo slabše zdravje zaposlene. Evropski podatki dosledno kažejo, da skrbniške obveznosti pogosteje omejujejo delovno aktivnost žensk. Vzročnosti pa ni mogoče pošteno pripisati samo družini: pomembni so dostop do vrtcev in dolgotrajne oskrbe, delovni urniki ter delitev skrbi med partnerjema. (European Commission)

Tretji sklop so biološke in življenjske okoliščine. Nosečnost, porod in nekatera reproduktivna zdravstvena stanja ustvarjajo razloge za odsotnost, ki pri moških nimajo neposredne primerjave. NIJZ pri mlajših ženskah med pomembnimi vzroki navaja stanja v nosečnosti, infekcijske bolezni in nego otrok. Toda bilo bi napačno celotno razliko razložiti z biologijo. Pri starejših ženskah postajajo pomembnejše mišično-skeletne bolezni, poškodbe in kronična obolenja, kar kaže na preplet staranja, delovne dobe in dolgotrajnih obremenitev. (Nijz)

Starostna struktura dodatno spremeni sliko. Povprečno trajanje odsotnosti v Sloveniji narašča s starostjo: leta 2024 je znašalo 7,7 dneva pri starih od 20 do 44 let in 19,3 dneva pri skupini od 45 do 64 let. Če so ženske ali moški v posamezni dejavnosti različno stari, lahko navidezna spolna razlika deloma izvira iz starosti. Enako velja za pogodbeni položaj, dohodek, izobrazbo in možnost dela od doma. Brez statističnega nadzora teh dejavnikov ni mogoče trditi, kolikšen delež razlike povzroča spol sam. (Nijz)

Pomembno je tudi zdravstveno vedenje. Ženske praviloma prej poiščejo zdravstveno pomoč in pogosteje uporabljajo preventivne storitve, medtem ko moški pogosteje odlašajo, zmanjšujejo pomen simptomov ali delajo bolni. To lahko pri ženskah poveča število krajših, pravočasnih odsotnosti, pri moških pa prispeva k redkejšim, vendar daljšim staležem. Gre za verjetno razlago, ne za dokaz vzroka v vsakem posameznem primeru. Na odločitev vplivajo kultura delovnega okolja, varnost zaposlitve, višina nadomestila in pričakovanja o »vzdržljivosti«. (OECD)

Posledice napačne razlage so resne. Če delodajalec višjo odsotnost žensk razume kot njihovo manjšo zanesljivost, lahko statistika postane podlaga za diskriminacijo pri zaposlovanju in napredovanju. Če se moško prezentizem – delo kljub bolezni – obravnava kot predanost, se povečujejo možnosti poznega zdravljenja, napak in poškodb. Podjetja nosijo stroške nadomeščanja, preobremenitve ekip in izgubljene produktivnosti; družba pa stroške zdravljenja, nadomestil ter izstopanja ljudi s trga dela.

Ukrepi morajo zato ciljati vzroke, ne spola. Potrebne so sektorske ocene tveganja, prilagoditev delovnih mest, predvidljive izmene, dovolj kadra, zgodnja rehabilitacija in dostopna psihološka pomoč. Enakomernejša delitev nege med starši, otroško varstvo in dolgotrajna oskrba zmanjšujejo pritisk, ki ga delovno mesto samo ne more rešiti. Delodajalci naj podatke analizirajo po diagnozah, starosti, poklicu, trajanju in organizacijski enoti, vendar ob varovanju zasebnosti. Gola primerjava odstotkov po spolu je analitično šibka in lahko škodljiva.

Ostaja tudi podatkovna omejitev. Evidenca pove, koliko odsotnosti je bilo potrjenih, ne meri pa dobro dela med boleznijo, neformalne skrbi, intenzivnosti dela ali razlogov, zakaj nekdo zdravnika ni obiskal. Zato višja bolniška odsotnost žensk ni neposreden dokaz slabšega zdravja, nižja odsotnost moških pa ne dokaz boljšega.

Pravo vprašanje zato ni, zakaj so ženske »problematično« pogosteje odsotne, temveč kaj statistika razkriva o razporeditvi dela, skrbi, tveganj in možnosti za okrevanje. Družba, ki razliko razume le kot strošek, bo pritisk prenesla na posameznice. Družba, ki jo bere kot opozorilo o organizaciji dela in neenaki delitvi skrbi, pa lahko zmanjša odsotnosti, ne da bi ljudi silila, naj bolezen skrivajo.