Kaj se zgodi, ko človek, ki zboli, ni le delavec, temveč hkrati tudi vodja, organizator, računovodja in lastnik podjetja?

Za številne samozaposlene odgovor ni bolniška odsotnost, ampak delo kljub bolečini, izčrpanosti ali bolezni. To vprašanje je posebej ostro pri avtoprevoznikih, avtoserviserjih, gostincih in frizerjih. Njihovo delo je fizično zahtevno in odvisno od prisotnosti izvajalca. Odpoved ene vožnje, zaprt servis, neizvedena rezervacija ali odpovedane stranke lahko pomenijo takojšen izpad prihodka in izgubo zaupanja kupcev.

Samozaposleni v Sloveniji niso obrobna skupina. Po podatkih Statističnega urada jih je bilo v zadnjem četrtletju 2025 približno 110.000. (Statistični urad Republike Slovenije) Toda statistični status ne pokaže njihovega položaja: formalno so podjetniki, v praksi pa pogosto opravljajo enake naloge kot zaposleni. Razlika je v tem, da odgovornosti za organizacijo dela, prihodke in nadomeščanje ne morejo prenesti na delodajalca. Pri mikro podjetniku je ista oseba nosilec poslovnega tveganja in hkrati telo, od katerega je odvisno poslovanje.

Prav tu nastane sistemski paradoks. Zdravstveno zavarovanje samozaposlenemu priznava pravico do začasne zadržanosti od dela, vendar pri bolezni ali poškodbi zunaj dela nadomestilo prvih 30 delovnih dni bremeni samostojnega zavezanca; šele od 31. delovnega dne ga krije obvezno zdravstveno zavarovanje. (Zavarovanec) To pomeni, da je krajša bolezen pogosto tudi obdobje največje finančne izpostavljenosti. Višina nadomestila je poleg tega vezana na preteklo osnovo za plačilo prispevkov. (Zavarovanec) Kdor si je zaradi nestabilnih prihodkov določal nizko zavarovalno osnovo, lahko ob daljši odsotnosti ugotovi, da formalna pravica ne zagotavlja dejanske socialne varnosti.

V takšnem okolju se razvije prezentizem – prisotnost na delu kljub bolezni ali zmanjšani delovni sposobnosti. Ne gre le za osebno trmo. Gre za racionalen, vendar zdravstveno tvegan odziv na stroške zaprtja dejavnosti, pomanjkanje kadra in strah pred izgubo naročnikov. Pri avtoprevozniku utrujenost in bolečina zmanjšujeta pozornost ter povečujeta varnostno tveganje. Pri avtoserviserju lahko omejena gibljivost, delo pod vozilom in dvigovanje bremen poslabšajo mišično-skeletne težave. Gostinec je izpostavljen dolgotrajnemu stanju, vročini, časovnemu pritisku in delu ob koncih tedna. Frizer pa ponavljajočim se gibom, prisilnim držam in dolgotrajnemu stanju. Nevarnosti se ne izključujejo, ampak seštevajo. EU-OSHA opozarja, da so zdravstvena in varnostna tveganja v frizerstvu dolgotrajno prepoznan sektorski problem. (oshwiki.osha.europa.eu)

Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu opozarja, da so stres, tesnoba in depresija drugi najpogostejši z delom povezani zdravstveni problem v Evropi, skoraj 45 odstotkov delavcev pa poroča o dejavnikih tveganja za duševno zdravje. (osha.europa.eu) Pri samozaposlenih se psihosocialna tveganja – to so tveganja, ki izhajajo iz organizacije dela, obremenitev, negotovosti in odnosov – težje zaznajo, ker ni kadrovske službe, nadrejenega ali sodelavca, ki bi opazil izčrpavanje. Samonadzor postane edina varovalka, prav samonadzor pa je ob ekonomskem pritisku pogosto oslabljen.



Posledice ne ostanejo pri posamezniku. Nezdravljene težave lahko vodijo v daljšo odsotnost, invalidnost ali prezgodnji izstop iz dejavnosti. Mikro podjetje izgubi prihodke, naročnike in razvojno sposobnost; družinski člani pogosto prevzamejo delo ali finančno breme. Družba pa nosi stroške zdravljenja, nadomestil in izgubljene produktivnosti. Slovenskih podatkov, koliko samozaposlenih dela bolnih in koliko poslov zaradi bolezni lastnika preneha, v javno dostopnih virih ni mogoče zanesljivo potrditi. Ta podatkovna vrzel je sama po sebi problem, saj politika težko rešuje pojav, ki ga ne meri.

Rešitve zato ne morejo temeljiti zgolj na nasvetu, naj posameznik bolj skrbi zase. Prvi ukrep je poslovna organizacija: dogovorjeno nadomeščanje med obrtniki, mreže izvajalcev, dokumentirani delovni postopki in finančna rezerva za najmanj nekaj tednov zmanjšajo odvisnost podjetja od ene osebe. Pri dejavnostih, kjer popolno nadomeščanje ni mogoče, lahko pomaga načrt zmanjšanega obsega dela: manj naročil, preusmerjanje strank, administrativno delo na daljavo ali začasno zaprtje.

Drugi ukrep je preventiva, prilagojena dejanskemu delovnemu procesu. Za prevoznika to pomeni omejevanje vožnje ob znakih utrujenosti, načrtovane odmore in zgodnje obravnavanje bolečin. Za serviserja uporabo dvižnih pripomočkov, rotacijo opravil in pravilno višino delovnih površin. Za gostinca razporejanje najtežjih opravil, nedrsečo obutev, prezračevanje in realne izmene. Za frizerja nastavljiv stol, izmenjavo položajev, prezračevanje ter zaščito kože in dihal. Ocena tveganja ima smisel le, če opisuje delo, ne pa če ostane administrativna mapa. Brezplačna sektorska orodja OiRA so lahko pomoč, vendar sama uporaba obrazca še ne zagotavlja spremembe delovnih navad. (oira.osha.europa.eu)

Tretji sklop je sistemski. Smiselna je razprava o zavarovalnih rešitvah za prve tedne bolezni, davčno spodbujenih rezervah, lažjem dostopu do nadomestnih izvajalcev in preventivnih storitev za mikro podjetja. Vendar imajo tudi ti predlogi omejitve: širše kritje pomeni dodatne prispevke ali javne izdatke, sistemi nadomeščanja pa odpirajo vprašanja odgovornosti, kakovosti in varovanja poslovnih informacij. Brez podatkov obstaja tudi nevarnost, da bi bili ukrepi dragi, a slabo usmerjeni.

Vprašanje, kdo skrbi za zdravje samozaposlenega, zato nima enega odgovora. Del odgovornosti nosi posameznik, vendar njegova odločitev ni svobodna, če bolezen pomeni takojšen padec prihodka in ogroženo preživetje podjetja. Odgovornost nosijo tudi stanovske organizacije, zavarovalni sistem, zdravstvena politika in naročniki, ki pogosto pričakujejo neprekinjeno razpoložljivost. Prihodnost obrtništva ne bo odvisna le od digitalizacije, kadrov in cen energije, temveč tudi od tega, ali bo podjetnik lahko pravočasno odložil orodje, zaprl salon ali ustavil vozilo – ne da bi s tem ogrozil vse, kar je zgradil.