Na delovno mesto ne pridemo samo s svojim znanjem, izkušnjami in telesnimi sposobnostmi. S seboj prinesemo tudi svoje razpoloženje, skrbi, pričakovanja, način odzivanja na druge ljudi in sposobnost obvladovanja zahtevnih situacij. Med delom nas lahko kaj razveseli, razjezi, prestraši ali spravi v negotovost. Nekdo nas pohvali, drugi nas kritizira, stranka je neprijazna, sodelavec ne opravi svojega dela, kot smo pričakovali, ali pa se preprosto znajdemo pred nalogo, pri kateri gre vse narobe. Vse to je del vsakdanjega delovnega življenja.

Pred leti sem veliko pisala o čustveni inteligenci in čustveni pismenosti. Pri tem sem posebej poudarjala sposobnost prepoznavanja lastnih čustev, njihovega uravnavanja, motiviranja sebe, zaznavanja čustev drugih in ustvarjanja kakovostnih medosebnih odnosov. članek 18 - ČI Osnovna misel ostaja zelo uporabna tudi danes: bolje ko prepoznamo, kaj se z nami dogaja, več možnosti imamo, da izberemo primeren odziv, namesto da bi samo avtomatsko reagirali.

To je pri delu pomembnejše, kot se morda zdi. Predstavljajmo si frizerko, ki ji nezadovoljna stranka ostro pove, da z rezultatom ni zadovoljna. Gostinca, ki mu gost očita nekaj, na kar sam ni imel vpliva. Avtoserviserja, ki stranki sporoči, da bo popravilo dražje od pričakovanega, ta pa svojo jezo usmeri vanj. Ali voznika, ki se mora soočiti z agresivnim vedenjem drugega udeleženca v prometu. V takšnih trenutkih ne opravljamo več samo strokovne naloge. Hkrati uravnavamo lastni odziv in komuniciramo z drugim človekom.

Prvi korak pri tem je presenetljivo preprost: prepoznati, kaj se z nami dogaja. Jezni smo. Vznemirjeni. Razočarani. Negotovi. Morda nas je komentar prizadel ali pa imamo občutek, da se nam je zgodila krivica. Čustva sama po sebi niso težava. V enem svojih zgodnejših prispevkov sem jih opisovala kot pomemben del človekovega odzivanja, ki vpliva na vedenje in naše izbire. članek 12 - družine čustev Pomembno pa je, kaj z njimi naredimo.

Če svojega odziva ne prepoznamo, se lahko pokaže drugje. Govorimo glasneje, postanemo nestrpni, naredimo sunkovit gib, manj pozorno poslušamo ali pa napetost iz enega dogodka prenesemo na sodelavca oziroma naslednjo stranko. Včasih se odziv pokaže tudi telesno. Ramena se dvignejo, mišice se napnejo, dihanje se spremeni in telo ostane v stanju povečane pripravljenosti tudi takrat, ko je neprijetna situacija že mimo.

Čustvene spretnosti zato niso samo vprašanje prijaznosti ali dobrih odnosov. Povezane so tudi z našo sposobnostjo, da v zahtevni situaciji ohranimo dovolj zbranosti za ustrezno odločitev. To ne pomeni, da moramo neprijetna čustva potlačiti ali se pretvarjati, da nas nič ne prizadene. Pomeni predvsem, da znamo med čustvom in svojim ravnanjem ustvariti dovolj prostora za premislek: kaj se dogaja, kaj je dejanski problem in kako se želim odzvati?

Pri tem je enako pomembna sposobnost zaznavanja drugega človeka. Sodelavec, ki je danes nenavadno molčeč, morda ni neprijazen. Stranka, ki govori nekoliko ostreje, je lahko zaskrbljena. Zaposleni, ki naredi napako, morda ni malomaren, ampak preobremenjen. To seveda ne pomeni, da moramo opravičevati neprimerno vedenje. Pomeni pa, da ne sklepamo prehitro in da poskušamo razumeti situacijo, preden se nanjo odzovemo.

Prav tukaj se čustvene spretnosti povezujejo s projektom ERGOWELL. Dobro počutje pri delu namreč ni odvisno samo od ustrezne višine delovne površine, pravilnega pripomočka ali varnega načina dvigovanja bremena. Pomembni so tudi odnosi, komunikacija, občutek podpore, način reševanja konfliktov in psihosocialne zahteve dela. Človeka pri delu zato ne moremo razdeliti na telo, ki ga obravnava ergonomija, in počutje, ki naj bi bilo njegova zasebna stvar. Oboje se v delovnem dnevu ves čas prepleta.

Ob tem pa velja pomembno opozorilo. Od zaposlenih ne moremo pričakovati, da bodo z dobro razvitimi čustvenimi spretnostmi reševali vse težave delovnega okolja. Če so konflikti posledica nejasnih odgovornosti, stalnega pomanjkanja časa, preobremenjenosti, pomanjkanja zaposlenih ali neprimernega vodenja, mora organizacija obravnavati tudi te vzroke. Posameznik lahko bolje uravnava svoj odziv, ne more pa sam odpraviti neustreznih delovnih pogojev.

Morda si lahko zato ob naslednji zahtevni situaciji pri delu postavimo tri kratka vprašanja: Kaj trenutno čutim? Kaj se v resnici dogaja? Kako želim ravnati? Že ta kratek premislek nam lahko pomaga, da prvega impulza ne spremenimo takoj v dejanje.

Skrb za zdravje pri delu se namreč ne začne in konča pri telesu. Zdrav delovni prostor je tudi okolje, v katerem znamo prepoznati lastne odzive, slišati drugega človeka, primerno komunicirati in težave reševati tam, kjer dejansko nastajajo. Tudi to je del kulture zdravja in dobrega počutja, ki jo želi graditi ERGOWELL.