Dva sodelavca opravljata podobno delo, uporabljata enako opremo in imata enako dolg delovni dan. Eden ob koncu izmene pove, da se počuti dobro, drugi pa že nekaj časa opaža utrujenost, napetost v ramenih in bolečine v križu. V istem kolektivu bo nekdo ob neprijetni pripombi stranke hitro nadaljeval svoje delo, drugega bo dogodek spremljal še več ur. Nekdo dobro prenaša hiter tempo in številne stike z ljudmi, drugemu prav takšno okolje predstavlja veliko obremenitev. Kdo od njiju se odziva pravilno?

Najverjetneje je že vprašanje napačno zastavljeno. Ljudje smo različni in zato tudi enakih delovnih okoliščin ne doživljamo nujno enako.

O razlikah med ljudmi pri doživljanju sem pisala že pred leti. Takrat me je zanimalo predvsem, kako močno ljudje doživljajo čustva in kako dobro jih pri sebi prepoznavajo. čanek 22 - tipi ljudi glede na … Danes lahko to osnovno misel razširimo na celotno področje zdravja pri delu. Na odziv posameznika namreč ne vpliva samo to, kaj dela, temveč tudi njegove telesne značilnosti, izkušnje, spretnosti, trenutno počutje, utrujenost, način organizacije dela in številne druge okoliščine.

To je še posebej pomembno pri ergonomiji. Delovno mesto, ki ustreza enemu zaposlenemu, ni nujno optimalno za drugega. Razlika v telesni višini lahko pomeni, da je ista delovna površina za nekoga ustrezna, za drugega pa prenizka ali previsoka. Enako velja za doseg pripomočkov, nastavitev sedeža, položaj delovne opreme ali prostor, ki ga imamo na voljo za gibanje. Zato pri ergonomiji težko govorimo o eni sami popolni drži, ki bi ustrezala vsem ljudem in vsem opravilom. Veliko pomembnejši so možnost prilagajanja delovnega mesta, spreminjanje položajev in način izvajanja konkretne naloge.

Razlike pa niso samo telesne. Tudi psihične in čustvene zahteve istega dela lahko posamezniki doživljajo različno. Nekdo bo zahteven pogovor s stranko razumel kot običajen del delovnega dne, drugemu bo predstavljal precejšen stres. Nekdo potrebuje po intenzivnem obdobju dela le kratek predah, drugi dalj časa ohranja občutek napetosti. Tudi način, kako posameznik prepoznava in izraža svoje počutje, je lahko različen. To samo po sebi še ne pomeni, da je nekdo boljši, slabši, močnejši ali šibkejši delavec.

Prav tu lahko v delovnem okolju hitro naredimo napako. Če sodelavec pove, da ga določeno opravilo obremenjuje, mu odgovorimo: »Mene pa pri tem nič ne boli.« Ko nekdo težko prenaša določen tempo dela, slišimo: »Saj vsi delamo enako.« Toda dejstvo, da en zaposleni težave nima, še ne pomeni, da obremenitev pri drugem ni resnična. Enako velja v nasprotni smeri: iz težav enega posameznika tudi ne moremo avtomatično sklepati, da bo enako delo enako vplivalo na vse.

V projektu ERGOWELL je zato pomembno opazovati dejansko delo in dejanskega človeka, ki ga opravlja. Pri frizerju nas zanima, kako ima postavljen stol, kje so pripomočki in v kakšnem položaju dela. Pri gostincu, kako pogosto sega, prenaša bremena, se obrača in koliko časa preživi na nogah. Pri avtoserviserju moramo pogledati dostop do delovnega mesta, položaje telesa, uporabo orodja in možnosti za zmanjšanje ročnega dela. Pri vozniku pa nastavitev sedeža, dolgotrajnost sedenja, možnosti za odmore in druge zahteve konkretnega delovnega dne. Šele takrat lahko iščemo rešitve, ki niso samo splošno pravilne, ampak so tudi izvedljive za konkretnega človeka in njegovo delo.

Individualne razlike pa ne smejo postati izgovor, da bi vso odgovornost prenesli na zaposlenega. Če več ljudi na istem delovnem mestu poroča o podobnih težavah, če se bolečina pojavlja pri določenem opravilu ali če zaposleni redno opozarjajo na prevelik tempo dela, moramo preveriti delovne pogoje. Tudi če težave občuti samo en zaposleni, je smiselno raziskati, ali lahko njegovo delovno mesto bolje prilagodimo. Namen ergonomije ni ugotoviti, kdo lahko največ prenese, temveč delo čim bolje prilagoditi človeku.

To velja tudi za psihično dobro počutje. Zdrav delovni kolektiv ni tisti, v katerem se od vseh pričakuje enak odziv, ampak tisti, v katerem lahko različne odzive pravočasno prepoznamo in se o njih pogovorimo. Včasih bo rešitev individualna prilagoditev, drugič sprememba opreme, tretjič boljša organizacija dela ali drugačna komunikacija.

Morda se zato splača nekoliko previdneje uporabljati stavek: »Saj vsi delamo enako.« Res je, da lahko opravljamo enako delo, vendar ga ne opravljamo z enakim telesom, enakimi izkušnjami, v enakem trenutnem stanju in z enakimi odzivi.

Prav zaradi tega je eno pomembnih izhodišč projekta ERGOWELL, da človeka in delovnega mesta ne obravnavamo ločeno. Dobro delo nastane takrat, ko razumemo zahteve konkretnega dela, značilnosti človeka in možnosti delovnega okolja ter med njimi poiščemo čim boljše ravnovesje. Cilj namreč ni, da se človek za vsako ceno prilagodi delu, ampak da, kjer je to mogoče, tudi delo prilagodimo človeku.